Društvo učiteljev gluhih Slovenije je partner v mednarodnem projektu Silent, v katerega so vključeni strokovnjaki, ki pripravljajo informacije za starše gluhih otrok.
Čeprav se več kot 90 % gluhih otrok rodi slišečim staršem, je ta skupina pogosto spregledana.Želimo opolnomočiti družine in ozaveščati o problemih, s kakršnimi se soočajo gluhi otroci in njihove družine.
Starši potrebujejo nasvete, informacije in nova znanja. Še zlasti v prvih mesecih po ugotovitvi, da je njihov otrok gluh ali naglušen, so pogosto osamljeni. Informacije, ki jih dobijo, pomembno vplivajo na kognitivni in psihosocialni razvoj otrok. Gluhi otroci so pogosto učno manj uspešni, ker jim manjkajo trdni jezikovni temelji. Veliko gluhih otrok odrašča le v govorjenem jeziku, a tudi če uporabljajo tehnične pripomočke, kot sta polžev vsadek (PV) ali slušni aparat (SA), se včasih ne morejo v celoti naučiti jezika. Poleg tega ne izpolnjujejo vsi otroci pogojev za polžev vsadek. Otroci se začnejo učiti jezike, ki so jim izpostavljeni ob rojstvu – bodisi znakovne jezike bodisi govorjene jezike. Po prvih nekaj letih življenja se okno za usvajanje prvega jezika začne počasi zapirati in vedno težje se ga naučijo v celoti.
Želimo se odzvati na to potrebo po učenju jezika (govorjenega ali znakovnega) gluhih otrok in vzpostaviti učinkovito družinsko komunikacijo.To dosegamo z izobraževanjem in opolnomočenjem vseh družinskih članov – staršev, sorojencev in starih staršev gluhih ali naglušnih otrok – s pomočjo pristopa učenja vse družine, da ta lahko poskrbi za vključujoče, spodbudno in nestresno okolje za otrokov zgodnji razvoj.
Z nudenjem potrebnih orodij bomo ustvarili zdržljive, opolnomočene in usposobljene družine, izboljšali učenje jezika in pozitivno samopodobo gluhih otrok. Ponudnikom izobraževanja odraslih bomo omogočili nove veščine, znanja ter samozavest za izvajanje usposabljanj in ustvarjanje bolj vključujoče družbe.
Vabimo vas k sodelovanju s predlogi in komentarji, prav tako tudi z nami podelite svoje izkušnje na naš el. naslov: ucitelji.gluhih@gmail.com
Rezultati raziskave so pokazali, da gluhi mladostniki preživijo veliko časa znotraj sedentarnih dejavnosti (dejavnosti povezane s sedečim položajem), približno 10 ur na dan. Raven njihove telesne aktivnosti je nižja od ravni njihovih slišečih vrstnikov. Poleg tega le majhen odstotek gluhih ustreza priporočilom svetovne zdravstvene organizacije – WHO, ki predlaga 60-minut/dan fizične aktivnosti mladostnikov. Raziskave na področju gluhosti razkrivajo učne težave, s katerimi se soočajo gluhi dijaki oz. učenci. Te težave srečamo na skoraj vseh akademskih področjih, tudi pri razvoju motoričnih veščin. Eden izmed razlogov je lahko pomanjkanja navodil: gluhi dijaki s svojim specifičnim načinom komuniciranja niso vselej deležni vseh informacij tako po kvaliteti kot kvantiteti. Pouk športne vzgoje je za mnoge gluhe učence edini kraj, kjer lahko izkusijo in razvijejo telesne veščine. Socialna vključenost je napovednik, ki pozitivno vpliva na prakso športne dejavnosti gluhih mladostnikov po pouku. Bolj so vključeni, večja je verjetnost, da bodo gluhi dosegali priporočila glede športnih aktivnosti WHO-a. Glede na vrsto dejavnikov (osebni atributi, družbeni sistemi in angažiranost), ki omejujejo in vplivajo na športne dejavnosti, in aktualne težave otrok, povezane z načinom življenja, neprimernimi za človeško genezo, postajajo skupne vsemu človeštvu, tudi gluhim študentom. Sedeči način življenja, neuravnotežena prehrana, demotivacija in pomanjkanje stimulacije za prakso športnih aktivnosti, kažejo na izredno slabo telesno pripravljenost učencev v šolah in, kot poudarja Zaccagnini (2005), predvsem z motoričnimi težavami, ki so pogosto posledica debelosti in posledično pripeljejo do začaranega kroga. Glavni cilj raziskave je bil, da se predstavijo navade gluhih/naglušnih študentov v državah, ki sodelujejo v projektu Sportsign, praksa športne dejavnosti gluhih/naglušnih študentov v državah, ki sodelujejo v projektu, ter da bi ugotovili i) vrste sedentarnega vedenja; ii) indeks telesne aktivnosti in iii) dejavnosti prostega časa gluhih/naglušnih dijakov.
Udeleženci in zbiranje podatkov
Vzorec te študije je zajemal 108 gluhih/naglušnih učencev, starih od 12 do 20 let, iz šol v partnerskih državah: Nemčiji (n=25), Italiji (n=23), Portugalski (n=23), Sloveniji (n=15) in Španiji (n=22). Podatki se se zbirali od februarja 2020 do oktobra istega leta. Partnerja iz Italije in Španije sta potrebovala več časa za zbiranje podatkov zaradi resnosti pandemije Covid-19 v svojih državah. Športna aktivnost je bila merjena s pomočjo vprašalnika, za katerega je bilo že prej ugotovljeno, da je dobro zanesljiv z interkorelacijskimi koeficienti (ICC: 0,92-0,96) (Mota in Esculcas, 2002). Za zaključek te študije v šolah v partnerskih državah je bil vprašalnik predstavljen na osebnem srečanju, na katerem je bil predstavljen namen njegove uporabe ter analiza terminologije, ki naj bi se uporabila za opredelitev vzorca, pojasnjeni pa so bili tudi izrazi in pojmi, vključeni v vprašalnik, da ne bi bilo dvomov in da bi standardizirali protokol uporabe testa. Srečanja so se udeležili strokovnjaki za raziskovanje na področju izobraževanja gluhih, učitelji telesne vzgoje za gluhe učence in tolmači. Po potrditvi uporabljenih vprašanj in terminologije so vsi partnerji sodelovali pri naslednjih nalogah: izbira vzorca, prevod vprašalnika v jezik svoje države in izvedba testa.
Opisna statistika (povprečje, standardni odklon, pogostost in odstotek) je bila uporabljena za profiliranje spremenljivk vprašalnika.
Sedentarno vedenje
Povprečne vrednosti sedečega vedenja se gibljejo med najmanj 6,33 ure za učence v Sloveniji in največ 8,64 ure za učence v Nemčiji. Sedentarne dejavnosti so bile razvrščene v rekreativne dejavnosti (čas, porabljen za gledanje televizije / mobilnega telefona na dan, in čas, porabljen za uporabo računalnika za rekreacijo) in čas za študijske dejavnosti (čas, porabljen za uporabo računalnika za delo ali študij, in čas, porabljen za sedenje, branje ali študij). Vzorčne skupine v povprečju porabijo od 2,12 do 4,5 ure na dan za študijske dejavnosti in od 3,52 do 5,12 ure na dan za čas pred zaslonom (sedeče vedenje).
Prihod/odhod v šolo
Več kot polovica španskih učencev (54,5 %) v šolo prihaja peš ali s kolesom. Učenci iz Slovenije in Portugalske so tisti, ki najmanj prihajajo v šolo peš, in sicer 6,7 % oziroma 8,7 %. Po drugi strani pa so portugalski dijaki tisti, ki najbolj uporabljajo zasebni prevoz – več kot polovica vzorca (56,5 %) uporablja pasivni prihod v šolo ali odhod domov (avto ali motor). V Nemčiji javni prevoz uporablja 72 % dijakov, 64 % se jih vozi z vlakom, 8 % pa z avtobusom ali podzemno železnico.
Indeks telesne dejavnosti
Za pridobitev indeksa telesne dejavnosti so bila predstavljena vprašanja o udeležbi v organiziranih in neorganiziranih športnih dejavnostih zunaj šole, pogostosti in intenzivnosti teh dejavnosti ter udeležbi na športnih tekmovanjih. Ta vprašanja so bila pospremljena z odgovori znotraj 4 oz. 5 stopenjske Likertove lestvice: od 1 do 4 (3 vprašanja) in na lestvici od 1 do 5 (2 vprašanji), Indeks je bil oblikovan iz vsote točk, pridobljenih pri vsakem odgovoru vprašalnika, katerega najvišja vrednost je bila 22 točk. Indeks telesne dejavnosti, ki so ga dosegle posamezne države, je znašal: Italija 15,4; Španija 13,6; Nemčija 10,2; Portugalska 10 in Slovenija 9,6 točke.
Dejavnosti v prostem času Za predstavitev prostočasnih dejavnosti, ki so jih izbrali učenci, smo uporabili odstotne kategorije, ki so jih predlagali Cloes in drugi (1997), kjer so združene prostočasne dejavnosti, ki jih je izbral celoten vzorec. Na splošno so učenci poročali, da prosti čas preživljajo z različnimi dejavnostmi, od uporabe “Instagrama / Facebooka / Twitterja / Snapchata / Whatsappa” (85,5 %) do “udeležbe na umetniških ali drugih kulturnih dogodkih” (8,8 %). Uporaba družbenih omrežij in čas pred zaslonom sta dejavnosti, ki jih učenci najpogosteje izberejo. Dejavnosti “klepet s prijatelji”, “gledanje televizije”, “pisanje domače naloge ali dodatnih šolskih obveznosti”, “pomoč pri hišnih opravilih (doma)” in “biti sam (sprostitev, razmišljanje)” je izbralo več kot 60 % vzorca. “Ukvarjanje s športom s trenerjem/učiteljem” in “Ukvarjanje s športom brez trenerja/učitelja” sta bila izbrana na 13. in 15. mestu.
*Podpora Evropske komisije pri pripravi te publikacije ne pomeni, da podpira njeno vsebino, ki odraža izključno stališča avtorjev, in Komisija ne more biti odgovorna za kakršno koli uporabo informacij iz te publikacije.
Vedno večji pomen, ki se pripisuje znakovnemu jeziku pri pouku telesne vzgoje in športa (Barboza et al., 2019; Kurková & Scheetz, 2016; Sarmento et al., 2013; Sarmento et al., 2016), in pomisleki nekaterih raziskovalcev glede načina komunikacije učiteljev in posredovanja informacij gluhim učencem so nas vodili k raziskavi, kako učitelji telesne vzgoje izvajajo svoje dejavnosti z gluhimi učenci. Kakšno znanje imajo o gluhoti? Kateri motivi so jih vodili k delu z gluhimi učenci? Kako komunicirajo z učenci? Kakšno je njihovo znanje znakovnega jezika? Kako sami ocenjujejo svojo sporazumevalno kompetenco? Kyle (1999) meni, da jih akademsko usposabljanje, ki so ga običajno deležni, ne pripravi na skupnost gluhih, temveč običajno temelji na idejah slišečih študentov in se ravna po učnem načrtu. Verjetno se razlikujejo stiki učiteljev z gluho skupnostjo, ki so včasih omejeni ali pa jih sploh ni.
Namen te študije je bil preveriti, ali obstajajo razlike ali skupne točke med praksami v partnerskih državah, ki so del projekta SportSign.
Udeleženci in zbiranje podatkov
V raziskavi je sodelovalo 73 % učiteljev telesne vzgoje (37 ♀, 34 ♂ in 2 učitelja nista želela odgovoriti), s povprečno starostjo 44,52±10,38 let: 12 % iz Nemčije, 16 % iz Italije, 34 % iz Portugalske, 11 % iz Slovenije in 27 % iz Španije.
Kar zadeva status sluha, je bilo 77,8 % učiteljev slišečih, 15 % gluhih in 7,2 % naglušnih.
Učitelji so v povprečju opravljali ta poklic od 8,67±10,55 let (učitelji iz Nemčije) do 27,5±4,9 let (učitelji iz Slovenije). Glede izkušenj s poučevanjem gluhih učencev se je povprečje gibalo med 2,55±2,27 let za španske učitelje in 9±6,32 let za slovenske učitelje.
Pri zbiranju informacij sta raziskovalca pripravila vprašalnik, ki sta ga naslovila na učitelje telesne vzgoje, ki poučujejo gluhe učence. Namen vprašalnika je poudariti znakovni jezik in vprašanja, povezana s komunikacijo, ki se vzpostavlja v odnosu med učiteljem in gluhim učencem ter v učnem procesu. Pri oblikovanju vprašalnika je bila v pomoč predvsem pregledana literatura in strokovne izkušnje raziskovalcev na tem pedagoškem področju. Na prvem srečanju v ISMAI je bil vprašalnik predstavljen vsem partnerjem. Vsa vprašanja so bila podrobno analizirana in po potrebi so bile narejene manjše spremembe. Razjasnili smo vse dvome glede vsebine vprašanja in uporabljene terminologije. Nato je vprašalnik potrdil odbor za etiko ISMAI na Portugalskem. Predlagano je bilo, da vsi partnerji prevedejo vprašalnik v svoj nacionalni jezik.
Opisna statistika (povprečje, standardni odklon, pogostost in odstotek) je bila uporabljena za profiliranje spremenljivk vprašalnika.
Kontekst, v katerem je potekal pouk telesne vzgoje
Skoraj vsi učitelji, 78,3 %, poučujejo na šolah, kjer telesna vzgoja poteka v inkluzivnih razredih; gluhi učenci obiskujejo pouk skupaj z drugimi učenci. Le 21,7 % jih poučuje v ločenih razredih.
Usposabljanje v nacionalnem znakovnem jeziku (uradni znakovni jezik v državi).
Večina anketirancev (78,1 %) je odgovorila, da nimajo certificiranega usposabljanja za znakovni jezik v svoji državi.
Uporaba znakovnega jezika pri pouku telesne vzgoje
Več kot 50 % učiteljev meni, da je uporaba znakovnega jezika zelo pomembna za “razlago teoretičnega znanja”, “komunikacijo med učiteljem in učencem”, “oblikovanje identitete gluhih učencev” in “socialne odnose (medvrstniško delo)”.
Težave gluhih učencev
Z analizo podatkov se je več kot 50 % učiteljev strinjalo, da imajo gluhi učenci “težave pri razumevanju posredovanih informacij” ter težave pri “sodelovanju v razredu in interaktivnosti”. Strinjali so se tudi, da imajo gluhi učenci “težave pri usvajanju (ali učenju) vsebin”, “težave v interakciji z vrstniki”, “težave s koncentracijo”, “motnje gibalne koordinacije”, “majhno motivacijo” in “pomanjkanje športnih navad”. Niso se strinjali s trditvijo, da imajo gluhi “nizko raven pismenosti v drugem jeziku” in “težave z ravnotežjem”.
Komunikacijske strategije, ki jih uporabljajo učitelji telesne vzgoje
Več kot 50 % učiteljev “vedno” uporablja predstavitev vaj kot komunikacijsko strategijo. Na splošno več kot 30 % učiteljev uporablja “ikonične komunikacijske strategije” in “uporabo table” (28,8 %). Včasih se zatečejo k “začasno dogovorjenim znakom” (34,6 %) in “tehničnim sredstvom (video, aplikacije, računalnik)”, redko pa se zatečejo k uporabi “nacionalnega znakovnega jezika” (27,4 %) in “pisnih informacij” (23,3 %).
Komunikacija z gluhimi učenci
Večina učiteljev je menila, da imajo dobre/zadostne komunikacijske spretnosti z gluhimi učenci. Kar zadeva samooceno učinkovitosti te komunikacije, jo je 35 % vprašanih ocenilo kot “dobro”, 22 % pa kot “nezadostno”.
Zaključek
Za mnoge gluhe učence so komunikacijske ovire še vedno prisotne v številnih razredih in učnih situacijah. Sčasoma se je s to temo ukvarjalo več raziskovalcev, da bi našli najboljše prakse, ki bi jih morali učitelji in trenerji upoštevati pri svojem delu z gluhimi učenci. Med različnimi vprašanji, ki jih izpostavljajo te študije, ostaja komunikacijska ovira osrednje in najbolj zapleteno vprašanje. Izguba sluha ovira učenje v običajnem šolskem okolju, povzroča kumulativne učne vrzeli in lahko ogrozi socialne interakcije (Anderson, 2015). Kadar so gluhi odvisni od znakovnega jezika kot glavne oblike sporazumevanja in so obkroženi z ljudmi, ki ga ne obvladajo, lahko pride do nesporazumov v komunikaciji, kar vodi do negativnih čustvenih odzivov, stresa in tesnobe. Isti avtor navaja, da se pogosto zgodi, da učitelj slišečim učencem ustno in zelo podrobno razloži dejavnost, učencem, ki so pri dostopu do informacij odvisni predvsem od znakovnega jezika, pa daje le preprosta navodila.
*Podpora Evropske komisije pri pripravi te publikacije ne pomeni, da podpira njeno vsebino, ki odraža izključno stališča avtorjev, in Komisija ne more biti odgovorna za kakršno koli uporabo informacij iz te publikacije.
Masutti in Santos (2008) navajata, da razvoj tolmačenja znakovnega jezika in prisotnost tolmača pri poučevanju segata v začetek 20. stoletja s primatom v Franciji. Pogosto se je zgodilo, da so slišeče osebe, ki so bile zaposlene kot tolmači, že imele predhodne izkušnje z gluhimi osebami prek ZJ. Vendar so bile te situacije občasne in sporadične ter se niso izvajale profesionalno (Fernandes in Carvalho, 2005). Od takrat naprej igra ZJ ključno vlogo pri komunikaciji in razvoju gluhih učencev v šolskem okolju. Predmet športne vzgoje, ki je izrednega pomena za akademsko usposabljanje učencev, se v številnih šolah izvaja v inkluzivnem okolju, kjer si gluhi in slišeči učenci delijo isti prostor, naloge in navodila. Vendar pa narava šolskega predmeta, katerega navodila so pogosto vizualna, velikost telovadnic v katerih so učenci ves čas v gibanju in pogosto s hrbtom obrnjeni proti učitelju, ter manjko kretenj v besedišču, povezanem s predmetom športne vzgoje, pogosto povzročijo, da gluhi učenci nepopolno in razdrobljeno razumejo navodila ter vsebino učnega načrta.
Ugotovljene vrzeli v besedišču znakovnega jezika za športno vzgojo in potreba po razvijanju jezika kot delovnega orodja sta nas vodili k vprašanju, kako tolmači znakovnega jezika nadgrajujejo svoje znanje in kako se pripravljajo pedagoško-komunikacijski proces. Zato so bili cilji te študije i) spoznati tolmače, ki opravljajo delo tolmačenja pri pouku športne vzgoje; ii) ugotoviti, kako se pripravljajo na pedagoško-komunikacijski proces; iii) ugotoviti, katere vire uporabljajo za učenje novega besedišča in kakšno je bilo njihovo zadovoljstvo s temi viri.
Vprašalnik za zbiranje podatkov
Uporabljeni vprašalnik je temeljil na vprašalniku Survey Educational Interpreter Questionnaire, ki sta ga uporabila Storey in Jamieson (2004). Razdeljen je bil na tri sklope z zaprtimi tipi odgovorov za izbrano možnost, večjega števila izbir odgovorov in nekatera vprašanja s 5-stopenjsko Likertovo lestvico zadovoljstva.
Za analizo zbranih informacij je bila uporabljena opisna statistika, in sicer absolutne in relativne frekvence, mere srednjih vrednosti (aritmetična sredina) in mere razpršenosti (standardni odklon).
Interpretacija rezultatov tolmačenja pri športni vzgoji
Od celotnega vzorca je le 53,47 % anketirancev izvajalo interpretacijo pri urah športne vzgoje od 1- do 5-krat na teden.
Priprava na pedagoško-komunikacijski proces
68,5 % tolmačev je navedlo, da niso prejeli nobenega gradiva (učnih načrtov, gradiva za branje ali informacij o vsebini, ki jo bodo poučevali), ki bi jim omogočilo vnaprejšnjo pripravo, preostali pa so ocenili, da ga prejemajo od 1 do 3 krat na teden.
72,2 % tolmačev je ocenilo, da so se z besedami ali pojmi s področja športne vzgoje, katerih besedišče v znakovnem jeziku jim ni poznan, srečali od 1 do 3 krat na teden, 11,1 % tolmačev je ocenilo, da se je to zgodilo od 4 do 6 krat na teden, pri 13 % tolmačev pa se ta situacija ni pojavila nikoli.
Za posredovanje informacij uporabljajo nastajajoče kretnje, razlago pojmov z uporabo naključnih kretenj, daktilologijo in druga komunikacijska sredstva.
Tolmači so poročali, da za pripravo na pedagoško-komunikacijski proces porabijo povprečno 3 ure na teden, 57,4 % tolmačev pa tega časa ni imelo v svojem delovnem urniku.
Najzahtevnejši vidiki tolmačenja pri pouku športne vzgoje
Tolmači so navedli situacije, ki se jim zdijo težavne oz. zelo težke:
biti v vidnem polju učencev, ker so bili pogosto razpršeni v prostoru (57,4 %),
čutijo pomanjkanje kretenj v ZJ za specifična besedišča pri razlagi določenih vsebin (51,5 %),
predhodno poznavanje vsebine dela pri športni vzgoji (50,5 %),
spremljanje učitelja ŠV pri pouku, ko slednji izvaja individualne aktivnosti (34,6 %),
poznavanje športnih izrazov in konceptov, ki ustrezajo vsebini pouka (28,7 %).
Viri za posodabljanje besedišča
Človeški viri so prevladali nad vsemi izbranimi možnostmi, prav tako je bila slednje najvišja stopnja zadovoljstva, kar zadeva uporabo. Omenjeni so bili sodelavci, ki so bili tolmači, sledili so stiki z gluhimi odraslimi, s šolo SL in nazadnje z usposabljanji.
Kar zadeva materialne vire, so tolmači omenili, da je bil najpogosteje uporabljeni vir spletni slovar.
Zaključek
Razumeti je treba gluhoto, njen pomen in posledice ter jezikovno okolje gluhih učencev, da bi prispevali k razvoju njihovih telesnih, kognitivnih in socialnih spretnosti. Poučevanje športne vzgoje in motivacija za športno vadbo sta lahko uspešnejša, če učitelj in učenec vzdržujeta stalno dobro komunikacijo, ki ustvarja skladno in razumevajoče vedenje ter ustrezne prilagoditve in odzive. Učitelj mora tudi zagotoviti, da pouk poteka v vključujočem okolju, zato mora poskrbeti, da so informacije, povratne informacije in spodbude za učenje enako dostopne, tako po količini kot po kakovosti, da se spodbuja pedagoška enakost in da se v postopku ocenjevanja lahko oceni učenje v obliki, v kakršni je bilo zagotovljeno.
*Podpora Evropske komisije pri pripravi te publikacije ne pomeni, da podpira njeno vsebino, ki odraža izključno stališča avtorjev, in Komisija ne more biti odgovorna za kakršno koli uporabo informacij iz te publikacije.
V sklopu projekta, ki naslavlja problem Euro-skepticizma, je okoli petdeset predstavnikov in predstavnic iz sedemindvajsetih evropskih držav, obiskalo prelepo mestece na severozahodu Španije, Santiago de Compostela. Glavno mesto avtonomne skupnosti Galicija na samem obrobju mesta, zaradi vidnih posledic vojne zgodovine, spominja na Sarajevo, mestno jedro pa s svojimi ozkimi, visokimi in kamnitimi uličicami prikliče spomin na slovenski Piran. Turistične gneče ob tem času ni bilo, saj se večina ljudi za obisk mesta odloči v toplejših časih, kajti gre za končno destinacijo znane romarske poti – Camina de Santiago. Sva pa zaradi tega zagotovo bila priča bolj avtentičnemu vrvežu mesta. Ljudje so hiteli v službe, dijaki in študenti so z nahrbtnikom na ramah ravno odhajali na malico ali pa zamujali na predavanje na eni izmed prestižnih univerz, prodajalci majhnih lokalnih trgovin so na ulici izmenjevali mestne trače, sledi covid pandemije pa so bile komaj opazne.
Nameščeni smo bili v čudovitem hotelu v samem centru mesta, kjer smo vsekakor zelo dobro jedli, se spoznali in veliko smejali. Imeli smo predavanja, ki so naslavljala različna družbeno angažirana vprašanja, peljali so nas na ogled galicijskega parlamenta, kjer nas je nagovoril podpredsednik Diego Galvo, s katerim smo se pogovarjali o (so)delovanju Galicije z špansko oblastjo in tudi razširili tovrstno temo na globalno raven, poudarili pomen sodelovanja med ljudstvom in oblastjo in podelili nekaj mnenj o Euro-skepticizmu. Zadnji večer smo na slavnostni prireditvi v lokalnem kulturnem domu, podpisali bratsko listino in se ob melodijah tradicionalne galicijske glasbe rokovali ter fotografirali z županom. Veliko smo jedli. Španska kultura treh predjedi, dveh solat, obilna glavna jed, tri vrste sladic, kava in še aperitiv, zraven vsega tega pa še izvrstno lokalno vino, katerega steklenica ni imela dna, je prav zagotovo pustila ogromen pečat v spominu. Trud organizatorjev, da ponudijo najboljše, ni mogel ostati spregledan.
Štirje dnevi so tako prehitro minili. Smo si pa obljubili, da se ponovno srečamo na drugem delu projekta, in sicer februarja, ko priletimo na Malto.
Neža in Maks
Že imamo prve rezultate mednarodnega projekta Sportsign. V projekt je vključena tudi Slovenija (oz. DUGS v sodelovanju z ZGNL)! Z vami delimo mednarodno primerjalno študijo o navadah telesne aktivnosti gluhih učencev.
Raziskava, ki jo je društvo DUGS izvedlo v okviru Erasmus+ projekta je Sportsign je pokazala, da se v Sloveniji mladi gluhi/naglušni (stari med 12 in 20 let) učijo v povprečju (le) uro na dan …
Aktualni projekt Sportsign je v teku. Posneli smo gradivo za slovar kretenj na temo športa. Med našimi moderatorji je tudi eden najuspešnejših gluhih košarkarjev vseh časov Miha Zupan.
Predvsem pa se veselimo nadaljevanja projekta v letu 2021, ko bomo dorekli še zadnje podrobnosti in objavili rezultate.
Vodja projekta: mag. Dušan Dvorščak
“Sportsign”
Katalog kretenj za šport in športno vzgojo v znakovnem jeziku
Nastajanje dvojezičnega slovarja na področju športa, namenjenega gluhim dijakom za aktivnosti pri športni vzgoji in športu.
Univerzitetni inštitut Maia (ISMAI/MAIEUTICA) Portugalska, je nosilec mednarodnega športnega projekta z naslovom ”Katalog kretenj za šport in športno vzgojo v znakovnem jeziku”. Projekt, ki ga financira Evropska unija v okviru programa Erasmus +, predstavlja noviteto – oblikovanje dvojezičnega slovarja na področju športa – s ciljem izboljšanja učinkovitosti pedagoške procesa, osredotočenega na gluhe mladostnike pri športni vzgoji in športu.
Projekt, ki se je začel 1.septembra 2019, in združuje različne partnerje iz petih evropskih držav, bo trajal dobri dve leti.
