Vedno večji pomen, ki se pripisuje znakovnemu jeziku pri pouku telesne vzgoje in športa (Barboza et al., 2019; Kurková & Scheetz, 2016; Sarmento et al., 2013; Sarmento et al., 2016), in pomisleki nekaterih raziskovalcev glede načina komunikacije učiteljev in posredovanja informacij gluhim učencem so nas vodili k raziskavi, kako učitelji telesne vzgoje izvajajo svoje dejavnosti z gluhimi učenci. Kakšno znanje imajo o gluhoti? Kateri motivi so jih vodili k delu z gluhimi učenci? Kako komunicirajo z učenci? Kakšno je njihovo znanje znakovnega jezika? Kako sami ocenjujejo svojo sporazumevalno kompetenco? Kyle (1999) meni, da jih akademsko usposabljanje, ki so ga običajno deležni, ne pripravi na skupnost gluhih, temveč običajno temelji na idejah slišečih študentov in se ravna po učnem načrtu. Verjetno se razlikujejo stiki učiteljev z gluho skupnostjo, ki so včasih omejeni ali pa jih sploh ni.
Namen te študije je bil preveriti, ali obstajajo razlike ali skupne točke med praksami v partnerskih državah, ki so del projekta SportSign.
Udeleženci in zbiranje podatkov
- V raziskavi je sodelovalo 73 % učiteljev telesne vzgoje (37 ♀, 34 ♂ in 2 učitelja nista želela odgovoriti), s povprečno starostjo 44,52±10,38 let: 12 % iz Nemčije, 16 % iz Italije, 34 % iz Portugalske, 11 % iz Slovenije in 27 % iz Španije.
- Kar zadeva status sluha, je bilo 77,8 % učiteljev slišečih, 15 % gluhih in 7,2 % naglušnih.
- Učitelji so v povprečju opravljali ta poklic od 8,67±10,55 let (učitelji iz Nemčije) do 27,5±4,9 let (učitelji iz Slovenije). Glede izkušenj s poučevanjem gluhih učencev se je povprečje gibalo med 2,55±2,27 let za španske učitelje in 9±6,32 let za slovenske učitelje.
Pri zbiranju informacij sta raziskovalca pripravila vprašalnik, ki sta ga naslovila na učitelje telesne vzgoje, ki poučujejo gluhe učence. Namen vprašalnika je poudariti znakovni jezik in vprašanja, povezana s komunikacijo, ki se vzpostavlja v odnosu med učiteljem in gluhim učencem ter v učnem procesu. Pri oblikovanju vprašalnika je bila v pomoč predvsem pregledana literatura in strokovne izkušnje raziskovalcev na tem pedagoškem področju. Na prvem srečanju v ISMAI je bil vprašalnik predstavljen vsem partnerjem. Vsa vprašanja so bila podrobno analizirana in po potrebi so bile narejene manjše spremembe. Razjasnili smo vse dvome glede vsebine vprašanja in uporabljene terminologije. Nato je vprašalnik potrdil odbor za etiko ISMAI na Portugalskem. Predlagano je bilo, da vsi partnerji prevedejo vprašalnik v svoj nacionalni jezik.
Opisna statistika (povprečje, standardni odklon, pogostost in odstotek) je bila uporabljena za profiliranje spremenljivk vprašalnika.
Kontekst, v katerem je potekal pouk telesne vzgoje
Skoraj vsi učitelji, 78,3 %, poučujejo na šolah, kjer telesna vzgoja poteka v inkluzivnih razredih; gluhi učenci obiskujejo pouk skupaj z drugimi učenci. Le 21,7 % jih poučuje v ločenih razredih.
Usposabljanje v nacionalnem znakovnem jeziku (uradni znakovni jezik v državi).
Večina anketirancev (78,1 %) je odgovorila, da nimajo certificiranega usposabljanja za znakovni jezik v svoji državi.
Uporaba znakovnega jezika pri pouku telesne vzgoje
Več kot 50 % učiteljev meni, da je uporaba znakovnega jezika zelo pomembna za “razlago teoretičnega znanja”, “komunikacijo med učiteljem in učencem”, “oblikovanje identitete gluhih učencev” in “socialne odnose (medvrstniško delo)”.
Težave gluhih učencev
Z analizo podatkov se je več kot 50 % učiteljev strinjalo, da imajo gluhi učenci “težave pri razumevanju posredovanih informacij” ter težave pri “sodelovanju v razredu in interaktivnosti”. Strinjali so se tudi, da imajo gluhi učenci “težave pri usvajanju (ali učenju) vsebin”, “težave v interakciji z vrstniki”, “težave s koncentracijo”, “motnje gibalne koordinacije”, “majhno motivacijo” in “pomanjkanje športnih navad”. Niso se strinjali s trditvijo, da imajo gluhi “nizko raven pismenosti v drugem jeziku” in “težave z ravnotežjem”.
Komunikacijske strategije, ki jih uporabljajo učitelji telesne vzgoje
Več kot 50 % učiteljev “vedno” uporablja predstavitev vaj kot komunikacijsko strategijo. Na splošno več kot 30 % učiteljev uporablja “ikonične komunikacijske strategije” in “uporabo table” (28,8 %). Včasih se zatečejo k “začasno dogovorjenim znakom” (34,6 %) in “tehničnim sredstvom (video, aplikacije, računalnik)”, redko pa se zatečejo k uporabi “nacionalnega znakovnega jezika” (27,4 %) in “pisnih informacij” (23,3 %).
Komunikacija z gluhimi učenci
Večina učiteljev je menila, da imajo dobre/zadostne komunikacijske spretnosti z gluhimi učenci. Kar zadeva samooceno učinkovitosti te komunikacije, jo je 35 % vprašanih ocenilo kot “dobro”, 22 % pa kot “nezadostno”.
Zaključek
Za mnoge gluhe učence so komunikacijske ovire še vedno prisotne v številnih razredih in učnih situacijah. Sčasoma se je s to temo ukvarjalo več raziskovalcev, da bi našli najboljše prakse, ki bi jih morali učitelji in trenerji upoštevati pri svojem delu z gluhimi učenci. Med različnimi vprašanji, ki jih izpostavljajo te študije, ostaja komunikacijska ovira osrednje in najbolj zapleteno vprašanje. Izguba sluha ovira učenje v običajnem šolskem okolju, povzroča kumulativne učne vrzeli in lahko ogrozi socialne interakcije (Anderson, 2015). Kadar so gluhi odvisni od znakovnega jezika kot glavne oblike sporazumevanja in so obkroženi z ljudmi, ki ga ne obvladajo, lahko pride do nesporazumov v komunikaciji, kar vodi do negativnih čustvenih odzivov, stresa in tesnobe. Isti avtor navaja, da se pogosto zgodi, da učitelj slišečim učencem ustno in zelo podrobno razloži dejavnost, učencem, ki so pri dostopu do informacij odvisni predvsem od znakovnega jezika, pa daje le preprosta navodila.
*Podpora Evropske komisije pri pripravi te publikacije ne pomeni, da podpira njeno vsebino, ki odraža izključno stališča avtorjev, in Komisija ne more biti odgovorna za kakršno koli uporabo informacij iz te publikacije.