Skoči na vsebino

Poletni tabor v Fiesi, 26. 6. – 1. 7. 2012

Zadnji teden v juniju je Društvo učiteljev gluhih Slovenije organiziralo poletni tabor za gluhe in naglušne mladostnike. Tabor je potekal v prostorih doma srednje gostinske šole v Izoli, kjer so imeli na voljo organizirano prehrano in bivanje. Spremljali so jih odrasli, gluhi prostovoljci razen enega slišečega prostovoljca, ki je skrbel tudi za tolmačenje po potrebi.

Vljudno vabljeni k ogledu utrinkov s tabora gluhih in naglušnih otrok, ki je potekal od 26. junija do 1. julija 2012 v Izoli!

Prispevek je pripravila spletna televizija Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije

Tabora so se v večini udeležili gluhi in naglušni iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana ter gluhi dijak, ki obiskuje srednjo oblikovno šolo. Namen in cilj tabora sta bila dosežena, saj je druženje prineslo veliko veselja, zadovoljstva in krepilo pridobivanje izkušenj socialnih veščin s slišečimi. Letovanje je prineslo tudi prijetno presenečenje in druženje z mladostniki, ki imajo sorodnike v društvu Sožitje in varovanci društva Sožitje in iz društva gluhoslepih Slovenije Dlan. Med gluhimi so se odpirale tabu teme o spolnosti, tudi na štiri oči. Mladi so samoiniciativno postavljali številna vprašanja, kar pomeni veliko zaupanje v prostovoljce, predvsem zaradi pozitivne komunikacije v znakovnem jeziku in z odraslimi gluhimi. To je bil tudi eden od pomembnih ciljev tabora, saj se tovrstne teme redko odpirajo. Na veliko zanimanje slišečih mladih iz Sožitja, ki so tudi letovali v domu; je potekala delavnica znakovnega jezik; vsa kreativnost gluhih je prilezla na plan. Odrasli gluhi so pokazali mladim, kako se delajo prvi koraki pri poučevanju znakovnega jezika; mladostniki so prav tako dajali pobude in ideje k uresničevanju delavnice.
Najpomembnejši prispevek tabora je bilo druženje z odraslimi gluhimi, med katerimi so bili uspešni študentje in starejši, vodja tabora. Tako so gluhi dobili pozitivne zglede, spodbudo za naprej in predvsem so okrepili samozavest in samostojnost.
Iz dnevnika prostovoljcev so najbolj zanimive naslednje izjave.

 

Roman Demir, prostovoljec iz DGNL:

Sreda – 27.6.2012:
Zjutraj smo se odpravili na plažo “Delfin”, ki je blizu Simonovega zaliva, tam smo preživeli dopoldne, popoldne pa smo se vrnili na plažo pri svetilniku. Zvečer pa smo se zopet odpravili na sprehod po mestu.
V dijaškem domu smo se povezali z nekaterimi člani društva Sožitje ter z njihovimi družinskimi člani. To je bila zelo pozitivna izkušnja za celo skupino, saj so nas sprejeli odprtih rok, še posebej pa je bilo to pomembno za naše otroke, saj so navezali stik z drugimi slišečimi najstniki in tako sklenili nova prijateljstva. Naši otroci so se z njimi veliko družili, igrali razne družabne igre, ter jih učili sporazumevanja v znakovnem jeziku. Na ta način smo pritegnili veliko zanimanja ljudi za znakovni jezik in so nas prosili, če bi organizirali kratko delavnico znakovnega jezika.
Slavko Pavlič, ata in vodja tabora:
1.    dan – torek, 26.6.2012
Na avtobusu sem počasi spoznaval svoje varovance. S Klavdijo ni bilo problema, ker je bila edina punca,  imena šestih fantov pa sem še par dni mešal med sabo. Pa tudi letniki in postave nekako niso štimali med sabo. Najmlajši, še ne 15-letni  Lovro ima s 190 centimetri Krpanovo postavo in temu primerno težo, najstarejši, 19-letni Jan me s svojo košato brado prekaša! Če dodam še njegovo irokezovsko frizuro, je čisti antipod mojemu mušjemu letališču.
4. dan – petek 29. 6. 2012
Imeli smo druženje z gluhoslepimi, pa razne pogovore o njihovem življenju in tudi igrali igro »Človek ne jezi se«. Nobene klasične poučne učne ure nismo izvajali. Tudi ti otroci, ki niso več otroci so na počitnicah, zato je vsakršen dril odveč. Sem pa opazil, da mladi bolj odpirajo svoja osebna vprašanja o spolnosti, telesu, raznih odnosih, dilemah in podobno v  bolj osebnem okolju, na štiri oči. Še sam ne vem, kako, a ni mi bilo težko odgovarjati. Nekateri fantje so se pogovarjali z Izabelo o puncah, kako jim približati, katere besede niso primerne in podobno.
5. dan – sobota  30. 6. 2012
Običajen dnevni ritem – spet plavanje v Simonovem zalivu, igra odbojke, a ta dan nihče ni bil v pravi formi. Na plaži je bila gužva, ljudje so izkoristili lep vikend in pridrli na obalo. Tudi en gluhi par iz DGNL se nam je pridružil pri plavanju in odbojki.
Po predhodnem dogovoru z dekleti iz Sožitja sva z Natalijo sestavila sklop pojmov za prikaz v kretnjah. Uvedla sva osnovne  glagole, zaimke prislove in osnovne samostalnike. Tudi dijaki so sodelovali, tako, da so jim prikazovazali kretnje. Potem je sledilo preverjanje koliko kretenj so si punce, fantje in učitelji od Sožitja zapomnili.  Vsak je sam črkoval svoje ime in kaj počne. Po kosilu smo začeli, sodelovanje je bilo intenzivno, pridružile so se še učiteljice in vzgojiteljice, ki so ta dan prišle z novo skupino. Za zvečer smo dekleta povabili na lovljenje vodnih bombic, balončkov napolnjenih z vodo. Njihov vodja Franc se je strinjal s skupnim poslovilnim večerom.
Zvečer so imela dekleta še drugje obveznost, tako se je naša igra prevesila bolj pozno v noč. Vseeno je bilo zabavno, fantje in punce so se postavile v krog in si podajale balonček poln vode. Kjer je balon počil, je morala tista oseba ven iz igre. Tako se je število igralcev zmanjšalo. Na koncu je zmagal naš Živko. Za nagrado je dobil čokolado in pri tem je razdelil med vsemi. V tem času društvo Sožitje so nas presenetili z narezkom, sadjem in sladico. Skupaj smo pojedli in vmes se zabavali. Za zadnji večer smo sporazumno s Francem vsem počitnikarjem podaljšali horo legalis in si privoščili izjemno dolg nočni sprehod do vrha izolskega hriba mimo cerkve v stari industrijski predel in po neznanih ulicah nazaj do znanega mestnega jedra. Nekateri so že odpravili spat, a ostali smo šli v jedilnico s puncami in fanti, kjer smo se igrali zabavno igro s kartami, ki se je prevesila v pozno noč. Nismo samo igrali karte, tudi vmes smo se pogovarjali o različnih temah. Lara je tudi pokazala svojo spreznost s palico, saj je tudi mažoretka. Začelo se je že svitati, ko smo se odpravili spat.
Tabor je potekal v okviru tedna vsezivljenjskega ucenja, ki poteka vsako leto. Spletna televizija gluhih je obiskala udelezence tabora in posnela dogajanje med letovanjem.
Ob tej priložnosti se zahvaljujemo našim sponzorjem, brez katerih ne bi bilo letovanja. To je pater Bogdan Knavs iz Verskega centra gluhih in naglušnih, ki je kril stroške bivanja za prostovoljce ter dva udeleženca iz socialno šibkejše družine. Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana je omogočilo dragoceno pomoč v obliki prostovoljca. Enako velja za naše “sponzorje” – prostovoljce, ki so donirali svojo dobro voljo, znanje in čas, ter omogočili izpeljavo tabora. To so bili Slavko Pavlič, Roman Demir, Izabela Juriševič, Natalija Javornik in Srečo Dolanc. Zahvaljujemo se tudi upravniku Simonovega zaliva, Robertu Božiču  ki je gluhim omogočil brezplačen vstop na varno kopališče. Vsem najlepša hvala.

Vidimo se naslednje poletje!

jadrnica

Petra Rezar, predsednica društva učiteljev gluhih Slovenije